REGOLITH II & PRAH II

RAZSTAVA: REGOLITH II & PRAH II
Razstava je na ogled od 12. julija do 4. septembra 2025

Miheličeva galerija bo letos gostila dve razstavi in sicer, veliko prostorsko instalacijo švicarske umetnice Claude Kübler REGOLITH II, in drugi del skupinske tematske razstave PRAH / DUST.
Claudia Kübler: REGOLITH II
Skoraj okrogla soba galerija je v celoti prekrita z ročno ulitimi ploščami iz mavca, ki se pod težo obiskovalcev, ko se sami prebijajo v sobi na otvoritvi, z glasnim pokanjem lomijo, poki in škripanje pa se nadaljujeta. Instalacija se med celotnim trajanjem razstave radikalno transformira in je osvetljena zgolj z roza in temno modro neonsko risbo. Naslov “Regolit”, vzet iz procesov preperevanja v geologiji, opisuje kvazi-geomorfološki proces v hitrem gibanju.
Claudia Kübler razglasi čas za svoj material, pri čemer skozi različne medije raziskuje fenomen četrte dimenzije – njene procese, potenciale in konflikte, vključno z našim razumevanjem in nerazumevanjem časa. Trajanje, propad, begavost, vztrajnost, elastičnost, cikli in transformacija so pomembni vidiki njene preokupacije. Trenutno se osredotoča na koncept »globokega časa«, ki opisuje ultra-počasne časovne procese, ki presegajo človeški časovni horizont v planetarni in geološki, nadčloveški čas. Kübler se sprašuje, v katerih časovnih dimenzijah smo sposobni razmišljati, kako je mogoče spodkopati linearnost in kakšen potencial se skriva v zaznavi globokega časa.
PRAH / DUST II
Umetniki / Artists: Serena Vestrucci (IT), Marek Schovanek (DE/CZ), Tomáš Koudela (CZ), Liza Libenko (CZ), Gabriele Picco (IT), Paolo San Martin
„Prah si in v prah se boš vrnil“ je primeren začetek in konec od nastanka človeštva. V tem filmu umetnost, material in koža postanejo skladišča časa, spomina, potenciala in človeškega delovanja. Film, ki so ga na različne načine ustvarili, interpretirali, brali, uporabljali in manipulirali številni mednarodni umetniki, je predstavljen v različnih oblikah, izbranih prav zaradi njihove edinstvenosti ali medsebojnega ujemanja.
Med njimi v Miheličevi galeriji: Gabriele Picco, italijanski umetnik in pisatelj, ki prazni vrečke s spomini in zgodbami, ujetimi v praznini, in iz tega prahu ustvarja slike; in Tomáš Koudela, češki umetnik, katerega konceptualno sporočilo je zajeto v besedah „Nowhere to go, still I walk“ in „Everything is in motion“. Italijanska umetnica Serena Vestrucci slika platna s kozmetiko in ponuja ambivalentno branje: ustvarjena so z ličili in dajejo vtis, da vidimo prostor, ki ga v resnici ni. Liza Libenko iz Češke upodablja melanholijo in dekadenco kot tanko mejo med življenjem in smrtjo. Nasprotno pa Paolo San Martín iz Čila uporablja provokativen pop jezik, ki nas nasmeji. Marek Schovanek, češko-kanadski umetnik, evocira človeški obstoj z ustvarjanjem sodobnega mozaika dobe antropocena.